Užaljenokracija.
samostalnik, ž.
Ko užaljenost dobi pravico veta.
Ohranjen arhivski zapis.
Način odločanja, pri katerem osebna užaljenost dobi moč veta nad vprašanjem, kritiko ali neprijetnim dejstvom. O vsebini se lahko govori šele, ko se človek z največ vpliva počuti dovolj udobno, da jo sploh dopusti.
Užaljenokracija ima občutljiv sluh za ton in precej manj občutka za posledice odločitve. Kdor opozori na težavo, mora najprej dokazati spoštovanje. Ko porabi dovolj časa za primeren uvod, je seja običajno pri koncu in vprašanje lahko počaka na prijaznejše okoliščine.
»Ali lahko vidimo stroške?« vpraša član odbora. Predsedujoči odgovori, da ga takšno nezaupanje globoko prizadene, ter našteje leta svojega prostovoljnega dela. Odbor se mu zahvali za predanost, predlog pregleda pa umakne, da ne bi dodatno obremenjeval človeka, ki toliko daje skupnosti.
Prizadetost je lahko povsem upravičena; njena zloraba se začne, ko nadomesti odgovor in prepove nadaljevanje. V užaljenokraciji zato zmaga tisti, čigar občutki imajo največjo procesno težo. Resnica sme ostati v prostoru, če govori tiho in se pred odhodom opraviči za neprijetnost, ki jo je povzročila.