Ustosranstvo.
samostalnik, s.
Velike besede. Majhna odgovornost.
Ohranjen arhivski zapis.
Vztrajno proizvajanje laži, zavajanj in razdora v javnem govoru, pri katerem količina izrečenega preglasi odgovornost za pomen. Govorec občinstvo zaliva z novimi trditvami tako hitro, da preverjanje starih začne delovati kot zaostajanje za razvojem.
Ustosranstvo ima veliko pretočnost in slab sistem čiščenja. Ko vprašanje zahteva podatek, pride nova obljuba; ko zahteva račun, se pojavi nov krivec. Govorec uspešno zapolni termin, poslušalec pa po koncu ve predvsem to, na koga naj bi bil tokrat jezen.
Na izmišljeni tiskovni konferenci najprej povedo, da težave ni, nato da jo že rešujejo, nazadnje pa da zanjo odgovarjajo predhodniki. Vmes zamenjajo grafikon in dvakrat omenijo ljudi. Ti ostanejo brez pojasnila, dobijo pa zelo širok izbor stavkov za prihodnje spletne prepire.
Vulgarno ime je pri tem skoraj uslužno, saj vsaj odkrito pove, s čim imamo opravka. Dražji izrazi bi zahtevali še svetovalno pogodbo. Človek se ob tolikšni proizvodnji upravičeno vpraša, ali je govornikova rit kdaj ljubosumna na vsebino, ki ji jo tako uspešno in redno odvzema dobro ozvočen konkurent.