Resnicobranec.
samostalnik, m.
Dejstva potrebujejo dovolilnico za vstop.
Ohranjen arhivski zapis.
Človek, ki svojo različico resnice varuje tako zavzeto, da morajo dejstva pred vstopom dokazati politično, osebno ali čustveno primernost. Prepričanje mu določa sprejemljive dokaze, vsak popravek pa razume kot poskus vdora v zasebno lastnino.
Resnicobranec vestno preverja vire, zlasti kadar mu njihova ugotovitev ni všeč. Tedaj opazi lastništvo medija, fotografijo avtorja in sumljivo vejico. Enaka skrb skrivnostno popusti pri objavi, ki potrjuje njegovo mnenje in je prispela brez avtorja, datuma ali večjega slovničnega napora.
Ko napovedani uspeh projekta izostane, zahteva potrpljenje. Ko isti projekt predlaga nasprotnik, zahteva rezultate še pred začetkom. Njegovo merilo je izredno stabilno: vsaka nova okoliščina mora potrditi tisto, kar je vedel že pred prvo informacijo.
»Mene ne bo nihče prepričeval,« pove s ponosom, ki bi v učilnici morda zvenel nekoliko nenavadno. Resnicobranec ima namreč rad razpravo, dokler se od njega pričakuje samo obramba. Najtrdnejši del njegovega dokaza je tako pogosto ograja, postavljena okoli sklepa, do katerega je prišel že davno.