Pizdorečnik.
samostalnik, m.
Mnenja pusti pri miru. Napade sogovornika.
Ohranjen arhivski zapis.
Sogovornik, ki ugovor spremeni v načrtno draženje in osebno napadanje. Trditev ga zanima predvsem kot odskočna deska za žalitev, uspeh razprave pa meri po številu ljudi, ki jih je spravil iz tira.
Pizdorečnik hitro opazi šibko točko človeka in precej počasneje osrednjo misel njegovega stavka. Pri vprašanju o parkirišču omeni izobrazbo, pri pogovoru o knjigi družino. Tematska razpršenost mu ne povzroča težav, dokler ima vsak ovinek dovolj ostro konico za naslednji zbodljaj.
»Samo malo debatiramo,« pojasni, ko se ozračje zgosti. Drugim očita pomanjkanje humorja, čeprav je doslej edini smeh prihajal z njegove strani mize. Kdor ga vrne k vprašanju, postane nova tema, saj je očitno že s tem razkril nekaj osebno sumljivega.
Oporečnik lahko z dobrim ugovorom izboljša misel; pizdorečnik potrebuje predvsem novo občinstvo za isto vedenje. Njegov najljubši dokaz je razburjen sogovornik. Ko ta odide, preostalim razloži, da ljudje danes ne prenesejo več resnice, nato pa jim za vsak primer začne pojasnjevati še njihove osebne pomanjkljivosti.