Osmrtnoslast.
samostalnik, ž.
Ko osmrtnica prinese nelagodno zadovoljstvo.
Ohranjen arhivski zapis.
Tiho zadovoljstvo ob osmrtnici človeka, ki ga za časa življenja nisi ravno pogrešal. Spremlja ga nagel popravek obraza, saj naj bi žalost ob takih priložnostih sodila k osnovni opremi spodobnega človeka.
Časopis odpreš z običajno državljansko resnostjo, nato med imeni prepoznaš nekdanjega mojstra poniževanja. Kava za trenutek dobi boljši okus. Ker imaš o sebi lepo mnenje, ta drobni gastronomski napredek pripišeš novi mešanici in se posvetiš vremenu.
»O pokojnih samo dobro,« pripomni znanec. Ubogljivo prikimaš in poiščeš nekaj primernega: bil je reden, dosleden in presenetljivo vztrajen pri grenjenju tujega življenja. V knjigo žalovanja tega seveda ne napišeš; tudi iskrenost potrebuje občutek za prizorišče.
Osmrtnoslast največ pove o preživelem, ki bi rad hkrati ohranil olajšanje in brezmadežno vest. Zato časopis zapre z dostojnim vzdihom, ga odloži med račune in si privošči še eno kavo. Za pokojnikovo dušo je bilo že poskrbljeno; zdaj mora nekoliko okrevati predvsem njegova samopodoba.