Zgrešil je pravilno.
Satirična športna miniatura o svetu, v katerem je mogoče zgrešiti cilj in postaviti rekord.
Trener je po sedemnajstem zaporednem zadetku ustavil štoparico. Z obrazom človeka, ki je pravkar odkril neprijetno strokovno pomanjkljivost, je pogledal proti vratom in nato proti napadalcu.
»Tako ne bo šlo. Predober si.«
Napadalec je previdno odložil žogo. V dvajsetih letih igranja nogometa so mu očitali marsikaj, od pomanjkanja discipline do pretiranega veselja ob zadetkih, vendar ga zaradi natančnosti še nihče ni poslal na zagovor.
Trener mu je razložil, da pripravljajo poskus podiranja svetovnega rekorda v številu izvedenih enajstmetrovk. Na voljo je ena ura. Vsak strel šteje, ne glede na to, ali žoga konča v mreži, med gledalci ali na sosednjem parkirišču. Težava so zadetki, saj je treba po njih žogo spraviti iz mreže in pripraviti naslednji strel. Pri zgrešenih strelih lahko ustrezno razporejeni pomočniki novo žogo podajo skoraj takoj.
»Hočeš reči, da naj namenoma zgrešim?« je vprašal napadalec.
»Hočem reči, da moraš izboljšati učinkovitost.«
Nekaj časa sta gledala proti vratom. Napadalec je od otroštva poslušal, da je treba meriti v cilj. Trener mu je zdaj pojasnjeval, da je cilj še vedno tam, le njegova uporabnost se je zaradi spremenjene metodologije nekoliko zmanjšala.
Naslednjo žogo je poslal dva metra mimo leve vratnice.
»Odlično!« je zavpil trener.
Napadalec se je ozrl proti njemu, prepričan, da je pohvalo napačno razumel. Trener je že sprožil naslednjo štoparico in mu pomahal, naj nadaljuje. Po petih minutah je igralec namerno zgrešil skoraj vsak strel. Hitrost izvajanja se je občutno povečala, statistika pa je začela kazati napredek, kakršnega dotlej niso dosegli niti na najboljših treningih.
Težave so se pojavile, ko je napadalec po starem nogometnem refleksu zadel prečko. Žoga se je odbila nazaj na igrišče in dragocene sekunde so odtekle, preden so pripravili naslednji poskus.
Trener se je prijel za glavo.
»Kolikokrat ti moram povedati, da ne meriš v vrata?«
»Saj sem zgrešil.«
»Ampak premalo.«
Po odmoru sta opravila strokovno analizo. Izračunala sta, da mora napadalec nekoliko popraviti držo, zmanjšati natančnost in popolnoma opustiti navado popravljanja neuspelih strelov. Trener je bil zadovoljen. Prvič v karieri je imel igralca, ki mu je bilo treba sistematično odpraviti sposobnost, zaradi katere so ga sploh sprejeli v moštvo.
Na naslednjem treningu so se zbrali še pomočniki. Eden je podajal žoge, drugi beležil poskuse, tretji je skrbel, da igralec ne bi po nepotrebnem razmišljal o rezultatu. Za vsak primer so odstranili vratarja. Njegova prisotnost bi v tako skrbno optimiziranem postopku pomenila nepotrebno motnjo.
Prišel je tudi predsednik kluba.
»Koliko golov smo dosegli?« je vprašal.
Trener mu je pokazal zapisnik. Predsednik ga je nekaj časa preučeval, nato pa zaskrbljeno pogledal igralca, ki je ravnokar poslal žogo čez ograjo.
»Niti enega?«
»Osebni rekord po številu strelov.«
Predsednik je še enkrat pogledal zapisnik. Tokrat počasneje. Videl je rastoče številke, izboljšanje hitrosti in primerjavo s prejšnjimi treningi. Odleglo mu je, čeprav ni znal natančno pojasniti, čemu. Klub že dolgo ni imel tako prepričljive statistike.
Naslednji dan je uprava naročila promocijsko fotografiranje. Napadalec je stal pred vrati z žogo pod nogo, ob njem pa je trener držal tablo z doseženim številom poskusov. Fotograf je hotel, da bi igralec za posnetek zadel v zgornji kot mreže, vendar je trener protestiral. Takšna fotografija bi javnosti posredovala povsem napačno predstavo o njihovi metodologiji.
Odločili so se za posnetek žoge, ki leti mimo vrat. Predsedniku je bil všeč, ker je nakazoval gibanje. Predstavniku pokrovitelja nekoliko manj, saj ni razumel, zakaj podjetje financira nogometaša, ki očitno potrebuje očala. Ko so mu razložili, da je ravno to dokaz visoke učinkovitosti, je predlagal podaljšanje pogodbe.
Napadalec se je medtem začel spreminjati. Na običajnih ekipnih treningih je vse pogosteje streljal mimo vrat. Soigralci so se jezili, trener članske ekipe ga je pošiljal na klop, sam pa je bil zadovoljen, ker je dobro vedel, koliko dodatnih poskusov bi lahko izvedel, če mu ne bi bilo treba sodelovati v tekmi.
Neko nedeljo je njegovo moštvo izgubilo z nič proti tri. Po tekmi so ga vprašali, kako ocenjuje svojo predstavo.
»Devet strelov v dvajsetih minutah,« je odgovoril. »Precej spodoben tempo glede na motnje.«
Novinar ga je pogledal čez rob beležnice.
»Ampak izgubili ste.«
»To je druga statistika.«
Na zadnjem poskusnem treningu pred rekordnim nastopom je trener nastavil štoparico, napadalec pa je začel streljati. Žoge so letele na vse strani. Nekatere so končale za ograjo, ena je zadela koš za smeti, druga je prestrašila goloba, ki je očitno še vedno pričakoval tradicionalno nogometno dejavnost.
Število poskusov je naraščalo. Trener je bil navdušen, zapisnikarju je zmanjkovalo prostora, predsednik pa je že razmišljal, kako bi dosežek predstavil kot dokaz dolgoročne strategije razvoja kluba.
Proti koncu ure je napadalcu začelo zmanjkovati moči. Noge so postajale težke, koncentracija je popuščala in tehnika se je vračala k starim, nezaželenim navadam.
Pri zadnjem strelu je žogo udaril skoraj brez razmisleka.
Poletela je naravnost v zgornji desni kot.
Za trenutek je zavladala tišina.
Trener je pogledal štoparico, potem mrežo in nazadnje zapisnikarja, ki je brez posebnega navdušenja prištel še en poskus. Predsednik je zaploskal, ker se mu je zdelo, da se ob zadetku tako spodobi. Trener ni ploskal. Že je ocenjeval, koliko sekund bi lahko prihranili, če bi igralec ohranil pravilno tehniko zgreševanja.
Napadalec je počasi stopil proti njemu. Bil je izčrpan, prepoten in vidno osramočen.
»Oprostite,« je rekel. »Po nesreči sem zadel.«
Viri in dejansko ozadje
Dejansko izhodišče: Sam Groeschel je 1. marca 2025 v eni uri izvedel 773 enajstmetrovk. Nekatere je namenoma zgrešil, da je lahko hitreje nadaljeval izvajanje. Rekord meri število izvedenih enajstmetrovk, ne doseženih zadetkov. Pripoved, trener, napadalec, predsednik kluba, pogovori in opisani treningi so izmišljena satira.