STRAH, KI SE JE PREKVALIFICIRAL.
Poklicna izpoved nekoga, ki je predolgo živel od tujih skrbi
Nekoč sem bil ugleden gospod. Ljudje so me sprejemali z odprtimi rokami, čeprav sem jim običajno prinašal precej neprijetne novice. Zadostovalo je, da je kdo omenil večni ogenj, poslednjo sodbo ali posebno domiselno obliko posmrtnega trpljenja, pa so se še najbolj trmasti posamezniki začeli pogajati z nevidnim. Pri mojih najboljših strankah ni nihče zahteval fotografij, naslovov ali potrdila o obratovalnem dovoljenju pekla. Dovolj je bila prepričljiva pripoved in nekdo, ki jo je znal povedati s primerno resnim obrazom.
Potem sem nekega torkovega dopoldneva naletel na človeka, ki ni verjel v Boga. Zadeve sem se lotil profesionalno, kakor se spodobi za nekoga z večtisočletnimi izkušnjami. Pojasnil sem mu, da ga po smrti čaka večna kazen, če ne spremeni svojih prepričanj. Glas sem znižal za pol oktave, napravil primeren premor in počakal na prve znake duševne stiske. Človek me je vprašal, kako vem, da pekel obstaja. Odvrnil sem, da gre za vprašanje vere. Prikimal je, se zahvalil za pojasnilo in me vprašal, ali bi popil kavo.
Takšne nesramnosti nisem pričakoval. Ponujal sem mu večnost nepredstavljivega trpljenja, on pa meni kavo z mlekom. Poskusil sem še z nekaj podrobnostmi o ognju, obupu in popolni odsotnosti možnosti za predčasni odpust. Nič. Nazadnje sem ga vprašal, ali ga res prav nič ne skrbi. Odgovoril je, da ga precej bolj skrbi račun za elektriko, ker je prejšnji mesec očitno pretiraval z ogrevanjem. Človek je bil pripravljen plačevati za toploto, ki sem mu jo ponujal brezplačno. Če to ni nehvaležnost, potem ne vem, kaj je.
Odšel sem prizadet. Po vseh teh stoletjih sem prvič resno podvomil o prihodnosti svojega poklica. Spomnil sem se otroka, ki je odraslemu nekoč zagrozil, da mu Božiček ne bo prinesel daril. Otrok je bil iskreno zgrožen nad brezbrižnostjo odraslega, ta pa je medtem razmišljal, kje bo za praznike parkiral avtomobil. Podobnost me je nekoliko užalila, vendar sem moral priznati, da sva imela z otrokom isto težavo. Oba sva pričakovala, da bodo drugi trepetali pred posledicami pravil, ki jih sploh niso sprejeli.
Dolgo sem se tolažil, da je šlo za osamljen primer. Toda težava je postajala vse pogostejša. Ljudje so me spraševali po dokazih, nekateri so celo razlikovali med osebnim prepričanjem in obveznostmi drugih. Posebej neprijetni so bili verniki, ki so svojo vero živeli brez potrebe po strašenju sosedov. Niso mi nasprotovali, niso me preganjali, preprosto niso potrebovali mojih storitev. Takšne stranke so za vsak resen posel katastrofa. Človek še razume odkritega nasprotnika, težje pa nekoga, ki ti z vljudnostjo uniči poslovni model.
Ko sem že razmišljal o upokojitvi, sta me poiskala predstavnika dveh političnih taborov. Prvi je želel ljudi prestrašiti z izgubo vsega, kar poznajo in cenijo. Drugi je bil prepričan, da je učinkoviteje groziti z izgubo vsega, kar bi lahko nekoč imeli. Oba sta imela svoje programe in nekaj povsem razumnih pomislekov glede prihodnosti. Toda na sestanek z menoj nista prišla zaradi razumnih pomislekov. Zanimalo ju je, kako iz negotove prihodnosti narediti tako strašno sedanjost, da bi ljudje nehali postavljati vprašanja in začeli iskati rešitelja.
Takšnih naročnikov sem si želel že stoletja. Prvi je naročil sporočilo, da bo jutri prepozno za ohranitev vsega dragocenega. Drugi je zahteval opozorilo, da bo jutri prepozno za uresničitev vsega obljubljenega. Ponudil sem jima isti oglas, le nekaj besed in barvo ozadja sem zamenjal. Oba sta bila zadovoljna, čeprav sem v naglici skoraj zamešal datoteki. Na srečo so bile napovedane katastrofe dovolj splošne, da napake verjetno ne bi opazil nihče. Še najmanj naročnika.
Sledila je selitev na družbena omrežja, kjer sem doživel pravo poklicno pomlad. Nekoč sem potreboval prepričljivega govornika, pozorno občinstvo in precej časa. Zdaj sem lahko v nekaj minutah prestrašil človeka, ki je nato iz čiste skrbi prestrašil še sorodnike, sodelavce in ljudi, s katerimi se ni pogovarjal vse od zadnjega družinskega prepira. Nekateri so ob tem celo trdili, da se s strašenjem drugih bojujejo proti širjenju strahu. Takšne predanosti svojemu delu nisem poznal niti v najboljših časih.
Posebej uspešna je bila objava o bližajoči se katastrofi, opremljena s številko, za katero ni nihče znal povedati, od kod izvira. Komentarji so se vrstili s takšno hitrostjo, da sem že razmišljal o dodatni zaposlitvi. Potem je nekdo pokvaril vzdušje. Vljudno je vprašal, ali obstaja dokument, na katerem temelji navedena številka. Niti žaljiv ni bil, kar je stvar naredilo še bolj sumljivo. Namesto dokumenta je dobil razlago, da očitno podpira napačne ljudi, da namenoma povzroča razdor in da bi se morali tudi njegovi sodelavci seznaniti z njegovim odnosom do resnice.
Nekdo je predlagal, naj mu pošljejo še zasebno sporočilo, drugi je začel poizvedovati o njegovem delovnem mestu. Najbolj me je razveselil tretji, ki je vse skupaj razglasil za zgled svobodne razprave. Človek je želel preveriti podatek, moji novi sodelavci pa so mu pojasnili, koliko neprijetnosti si lahko nakoplje s preverjanjem. Nihče ni zahteval plačila, povračila stroškov ali celo malice. Če bi takšno delovno vnemo pokazali v gospodarstvu, bi že zdavnaj prehiteli Švico.
Včasih sem moral človeka prepričati, da mu grozi nekaj strašnega, česar ni mogel videti. Zdaj mi ni treba niti dokazovati, da se bo napovedana katastrofa zgodila. Dovolj je nekaj zavzetih posameznikov, ki poskrbijo, da postane neprijetno že samo vprašanje o njeni verjetnosti. Najbolj so me jezili tisti, ki so najprej preverili podatke. Pogovor so mi znali pokvariti, še preden je kdo utegnil postati pošteno ogorčen. Takšni ljudje so prava poslovna nesreča. Pogovarjajo se, popravljajo napake in se nazadnje še razidejo brez zamere. Človek ob njih nima niti za osnovne stroške zastraševanja.
Resnične nevarnosti so bile zame vedno nekoliko nehvaležne. Zahtevale so podatke, odgovornost in včasih celo ukrepanje. Ko ljudje ugotovijo, kaj jim grozi, lahko nevarnost odpravijo, potem pa sem spet brez dela. Precej rajši imam nevarnosti, ki so ravno dovolj nedoločene, da jih ni mogoče razrešiti, in dovolj osebne, da zaradi njih začnejo ljudje sumničavo gledati drug drugega. Takšna storitev je skoraj brez stroškov vzdrževanja, zadovoljstvo naročnikov pa pogosto preseže pričakovanja.
Čez nekaj dni sem ponovno obiskal svojega nevernika. Pričakal me je s kavo in nekoliko utrujenim nasmehom. Vprašal sem ga, ali se še vedno ne boji pekla. Odgovoril je, da ne, in me vprašal, ali sem končno našel kakšen dokaz. Pojasnil sem mu, da sem dejavnost razširil in da imam zdaj precej učinkovitejše sodelavce. Zanimalo me je, ali ga skrbi, kaj bi se zgodilo, če bi njegovo nestrinjanje komu postalo dovolj moteče, da bi mu začel povzročati težave. Odložil je skodelico in me nekaj časa gledal.
"Torej si končno ugotovil, da je lažje zagreniti življenje človeku kot dokazati, kaj ga čaka po smrti?"
To sem razumel kot priznanje svoje poslovne odličnosti. Ponudil sem mu sodelovanje, a me je zavrnil. Še več, želel je vedeti, koliko mojih novih strank sploh verjame lastnim grožnjam in koliko jih uporablja samo zato, ker delujejo. Ker nisem želel razkrivati poslovnih skrivnosti, sem se opravičil in odšel. S človekom, ki prepozna tvoj poslovni načrt, še preden mu predstaviš cenik, se ni pametno pogajati.
Stare prospekte z večnim ognjem sem pospravil, opustil zahtevne razlage o posmrtnem življenju in občutno skrajšal dobavne roke. Moji novi sodelavci prihajajo iz različnih okolij, imajo različna prepričanja in se med seboj pogosto ne prenašajo. Kljub temu jih druži občudovanja vredna sposobnost, da nestrinjanje hitro spremenijo v osebno zamero. Ne potrebujem njihovega soglasja, usklajenih stališč ali skupnega programa. Zadostuje, da se jim zazdi nekdo moteč, in že začnejo delati. Včasih jim moram celo dopovedovati, naj nekoliko upočasnijo, ker zaradi njihove prizadevnosti ne dohajam več administracije.
Pri starem poslu sem pekel lahko le napovedoval za čas po smrti. Danes ga moji prostovoljci dostavijo še pred kosilom, brez čakanja in brezplačno. Računa ne izstavijo, saj pravijo, da samo izražajo svoje mnenje.
#AbsurdniArhivNepredvidenihPosledic #Satira #Cinizem #Sarkazem #Ironija #SvobodaMisli #KritičnoRazmišljanje #DružbeniAbsurd #Humor