REPUBLIKA SLOVENIJA JE PODALJŠALA TOREK.
Terenska reportaža iz bližnje prihodnosti
Ob 18.07 je pred upravno enoto vse sumljivo normalno. Avtomobili vozijo mimo, semafor vztraja pri svojem programu, človek z mapo dokumentov stopi skozi vrata in nikjer ni zaznati, da je slovenska javna uprava pravkar vstopila v novo časovno obdobje. Torek, ki je še pred kratkim ob tej uri že izgubljal uradni pomen, je po novem administrativno živ.
Reforma je na papirju precej preprosta. Upravne enote bodo imele ob torkih in sredah popoldanske uradne ure do 18.30, da bi lahko ljudje svoje zadeve urejali tudi po službi. Delovni teden ni dobil dodatnega dneva, zaposleni niso dobili dodatnih ur in Zemlja zaradi spremembe ne bo počasneje krožila okoli Sonca. Spremenila se je razporeditev delovnega časa, s tem pa se je nehote odprlo eno starejših vprašanj slovenske administrativne filozofije, ali je postopek hitrejši, če lahko vanj vstopiš pozneje?
Skozi vrata pride naslednja stranka. V roki ima telefon, dokumentacijo in tisti izraz človeka, ki je pred prihodom trikrat preveril, ali potrebuje original, kopijo originala, kopijo kopije in dokazilo, da je original nekoč obstajal. Tokrat mu vsaj ni bilo treba vzeti dopusta. To je resnična in povsem razumna prednost spremembe, pri kateri se satira za trenutek diskretno umakne, ker ji ni treba zasmehovati nečesa, kar dejansko olajša življenje.
Težava se začne šele, ko od odprtih vrat pričakujemo nekoliko več, kot vrata zmorejo. Daljše uradne ure pomenijo natanko to, kar piše na embalaži: daljše uradne ure. Ne pomenijo samodejno več zaposlenih, manj dokazil ali hitrejšega odločanja, še manj pa kakšnega skrivnega administrativnega predora, skozi katerega bi vloga ob večerni oddaji priletela naravnost do odločbe. Pomenijo predvsem to, da jo lahko oddate pozneje, kar je uporabno, vendar še vedno ni isto kot imeti zadevo rešeno.
Ob 18.19 se tako srečata dve različni predstavi časa. Državljan ga meri od trenutka, ko odda vlogo, do trenutka, ko dobi rešitev. Sistem ga praviloma meri nekoliko bolj prefinjeno, skozi roke, dopolnitve, pristojnosti, evidence, vročitve in tisto skrivnostno obdobje, ki ga uradni jezik elegantno pokrije z izrazom »v reševanju«. Oba uporabljata isto uro, vendar čas očitno ni povsem isti.
V tem je tudi poštena stran spremembe. Problem dostopnosti rešuje tam, kjer ga je mogoče rešiti z urnikom. Če človek dela do štirih, mu večerna možnost obiska upravne enote objektivno pomaga. Zaplete se šele, ko organizacijski popravek začnemo obravnavati kot prenovo sistema, čeprav je včasih daljše odprto okence preprosto samo daljše odprto okence.
Težje stvari se začnejo tam, kjer koledar ne pomaga več. Tam pridejo na vrsto kadri, organizacija dela, zakonodaja, odgovornosti in kup precej manj fotogeničnih težav, ki jih ni mogoče odpraviti s premikom urnika. To so deli reforme, pri katerih ura na steni praviloma nima odločilnega glasu.
Proti koncu uradnih ur pred okencem stoji še zadnja stranka. Nekdo odda dokumentacijo, nekdo jo sprejme in večer se nadaljuje brez posebnega državotvornega obreda. Država je za nekaj časa preprosto dosegljiva tudi pozneje, kar je za človeka, ki mu zaradi tega ni treba jemati dopusta, povsem konkretna izboljšava.
Satira se skriva drugje: v naši stari potrebi, da vsako organizacijsko spremembo čim prej preoblečemo v zgodovinski premik.
Ob 18.30 se uradne ure končajo. Vrata se zaprejo, luči ostanejo prižgane še nekaj časa in torek se počasi vrne v običajno agregatno stanje. Človek, ki je zaradi novega urnika lahko uredil svojo zadevo brez dopusta, odide domov, njegova vloga pa ostane v sistemu, kjer se začne tista druga vrsta časa, ki je precej manj občutljiva na urnike in precej bolj na vse, kar se zgodi po oddaji.
In tam se torek ne podaljša več. Tam samo traja.
#AbsurdniArhiv #NepredvidenePosledice #RepublikaSlovenija #PodaljšaniTorek #UpravnaEnota #UradneUre #JavnaUprava #Birokracija #Satira #Ironija #Sarkazem #Cinizem #Pikrost #SlovenskiAbsurd #VReševanju