Lov na stavek, ki se noče odpreti.
Nekateri pleni bežijo. Drugi se skrivajo, grizejo, streljajo nazaj ali vsaj naredijo toliko vljudnosti, da človeku omogočijo občutek lova. Herkulanejski papirusi niso naredili nič od tega. Skoraj dva tisoč let so ležali pri miru, črni, zogleneli in zviti sami vase, medtem ko so se okoli njih menjavali arheologi, duhovniki, filologi, fiziki, računalničarji, algoritmi in naprave, katerih cene bi antičnega filozofa verjetno pripravile do nove razprave o nesmiselnosti materialnega sveta.
Vse se je začelo leta 79, ko je Vezuv opravil delo, ki bi ga danes težko spravili skozi konservatorsko komisijo. Knjižnico v Herkulaneju je zasul in segrel dovolj, da so se papirusi karbonizirali. Več kot tisoč jih je preživelo, vendar z manjšo administrativno nevšečnostjo: knjige so bile ohranjene predvsem zato, ker jih ni bilo več mogoče normalno odpreti. To je eden lepših zgodovinskih primerov uspešnega varnostnega kopiranja brez uporabnega postopka za obnovitev podatkov.
Ko so v 18. stoletju odkrili Villo dei Papiri, delavci črnih kep sprva niso nujno prepoznali kot knjige. Nekatere so imele kariero navadnega zoglenelega materiala, dokler ni postalo jasno, da se v njih skriva pisava. Tedaj je nastopila druga stalnica človeškega napredka: če je nekaj staro, neprecenljivo in izjemno krhko, ga bo prej ali slej nekdo poskusil odpreti.
Poskusi niso bili nežni. Zvitke so rezali, odstranjevali plasti in strgali površino, da bi prišli do naslednjega besedila. Z znanstvenega vidika je imel postopek pomembno prednost: zelo hitro je pokazal, česa ne smeš početi. Antonio Piaggio je sredi 18. stoletja izdelal precej bolj previden stroj, ki je zvitke počasi odvijal z mehanskim sistemom trakov. Napredek je bil očiten, hitrost pa nekoliko manj. Po zgodovinskih opisih se je papirus premikal tako počasi, da je bila potrpežljivost skoraj sestavni del laboratorijske opreme.
Stoletja so minevala, plen pa ni šel nikamor.
To je pri lovu precej ponižujoče. Če te premaga žival, lahko vsaj poveš, da je bila hitra. Če te skoraj tri stoletja premaguje zoglenel papirus na polici, začne problem dobivati osebno noto. Sodobna znanost se je zato odločila, da zvitka ne bo več odpirala, ampak bo pogledala skozenj. Težava je bila, da sta karbonizirani papirus in običajno antično ogljikovo črnilo pri rentgenskem slikanju neprijetno podobna. Predstavljajte si, da iščete črne črke na črni podlagi, le da za to ne uporabljate oči, ampak rentgensko tomografijo, računalniško rekonstrukcijo in dovolj procesorske moči, da bi človek pričakoval vsaj nekoliko bolj kooperativen dokument.
Potem se je pojavil svinec. Raziskovalci so že prej zaznali svinec v območjih črk na nekaterih antičnih papirusih, čeprav njegov natančni izvor še ni povsem pojasnjen. Ker se svinec pri rentgenskih metodah pokaže precej bolj opazno kot ogljik, je nastala zamisel, da bi bilo mogoče takšne zvitke lažje prepoznati še pred zahtevnejšim podrobnim slikanjem.
Težava pri preverjanju zamisli je bila majhna: izvirni herkulanejski zvitki so stari približno dva tisoč let, nenadomestljivi in dovolj krhki, da laboratorijska radovednost hitro postane kulturni vandalizem.
Rešitev je bila racionalna.
Izdelali so nove.
Raziskovalci so priskrbeli sodoben egiptovski papirus, pripravili črnilo z različnimi koncentracijami svinca, pisali s trstičnim pisalom, papirus zvili in ga nato karbonizirali v visokotemperaturni peči z zelo omejenim dovodom kisika iz zunanjega zraka. Po skoraj dveh tisočletjih proučevanja posledic Vezuva smo tako prišli do metodološko zanimivega trenutka, ko smo za boljše razumevanje knjig, ki jih je zažgal vulkan, izdelali svoje knjige in jih zažgali sami. Tokrat je bilo vse pod nadzorom in dokumentirano, kar Vezuvu leta 79 očitno ni bilo prioriteta.
Poskus je pokazal, da je mogoče svinec zaznati z rentgenskim slikanjem in rentgensko fluorescenco. Raziskovalci so dokazali tudi, da ga je mogoče v karboniziranem modelnem zvitku zaznati z ročnim XRF-instrumentom. Človek bi pričakoval, da je s tem eksperiment že dosegel primerno raven zgodovinske ironije. Ni je.
Pri ameriškem NIST je raziskovalec Cyrus Daugherty nekaj let prej razvil programsko opremo za drugo vrsto zvitega predmeta. Ne za antične knjige, temveč za litij-ionske baterije. Program je pomagal analizirati tesno navite notranje plasti baterijskih celic in iskati napake v njihovi strukturi. Nato je nekdo pogledal zogleneli papirus, pogledal baterijo in storil tisto, kar človeštvo občasno počne presenetljivo dobro: vprašal je, zakaj pa ne.
Program so prilagodili. Baterija ima precej lepo in pravilno geometrijo, zogleneli papirus pa se je dva tisoč let trudil dokazovati, da geometrija ni obvezna. Plasti so stisnjene, valovite, ponekod zlepljene in različnih debelin. Kljub temu je prilagojeni algoritem iz tomografskih podatkov modelni zvitek virtualno razvil dovolj dobro, da je postalo besedilo berljivo. Tako je programska oprema, katere prejšnja poklicna pot je bila povezana z notranjostjo baterij, dobila stransko zaposlitev v klasični filologiji.
To še ni bila zgodba zvitka PHerc. 1667. Ta lov je potekal po drugi poti. Junija 2026 je ekipa Vesuvius Challenge objavila rezultat dolgoletnega razvoja visokoločljivostnega rentgenskega slikanja, računalniškega rekonstruiranja plasti in zaznavanja črnila s strojnim učenjem. Brez fizičnega odvijanja so rekonstruirali in od začetka do konca prebrali ohranjeno pisno površino zvitka PHerc. 1667.
Beseda »ohranjeno« je pomembna. Zunanji deli zvitka niso čudežno preživeli vse zgodovine. Prejšnji poskusi fizičnega odpiranja so jih precej poškodovali, tako da je ostalo predvsem kompaktno notranje jedro. Prav to, kar je ostalo, je bilo zdaj mogoče digitalno razviti v približno 1,4 metra pisne površine z deli približno dvaindvajsetih stolpcev grškega besedila. Po stoletjih rezanja, vlečenja, lepljenja, strganja in previdnega mehanskega odvijanja je najboljši način za odpiranje knjige postal ta, da je sploh ne odpreš. Če bi to predlagal leta 1750, bi bil verjetno precej hitro odstranjen iz raziskovalne skupine.
Naslov dela ni ohranjen. Tudi avtorstva ni mogoče zanesljivo določiti. Besedilo pa kaže proti stoiškemu okolju in najverjetneje izvira iz drugega stoletja pred našim štetjem. V njem se pojavljajo teme človeške narave, vzgibov in moralnega napredka, v zadnjem ohranjenem delu pa je omenjen Aristokreont, nečak in učenec stoiškega filozofa Hrizipa.
Stoletja smo izpopolnjevali mehanske postopke, nato rentgensko slikanje, tomografijo, sinhrotrone, računalniški vid, strojno učenje, algoritme za zaznavanje črnila in programsko opremo za virtualno razvijanje površin. V sosednjem laboratoriju smo za vsak primer izdelali nov papirus, ga popisali, zvili in karbonizirali. K reševanju antične knjižnice smo priključili še tehnologijo, razvito za litij-ionske baterije. Ves ta tehnični arzenal proti predmetu, ki ves čas miruje.
In ko ga končno premagamo, ne dobimo navodil za izgubljeno orožje, skrivnega zemljevida, formule za nesmrtnost ali priročnika za propad civilizacij.
Dobimo filozofijo.
Nekdo je pred več kot dva tisoč leti razmišljal o človeški naravi, naših vzgibih in možnosti moralnega napredka. Vezuv je besedilo karboniziral, ljudje so ga pozneje delno poškodovali, nato pa so naslednje generacije razvile dovolj izpopolnjeno tehnologijo, da lahko znova poslušamo vprašanje, ki je bilo zastavljeno že dolgo pred vsemi našimi stroji.
Ali se človek lahko izboljša?
Zvitku je bilo mogoče po skoraj dveh tisočletjih končno priti do besedila. Odgovor na njegovo vprašanje očitno še obdelujemo.
#AbsurdniArhiv #NepredvidenePosledice #Herkulanej #Vezuv #VesuviusChallenge #Papirusi #Arheologija #Znanost #Tehnologija #UmetnaInteligenca #DigitalnaHumanistika #VirtualnoOdvijanje #Zgodovina #Filozofija #Satira