IZVEDENSKO MNENJE O STATIKI REPUBLIKE SLOVENIJE.
Levi zid, desni zid in hodnik, v katerem se ob volitvah nenadoma pojavi sredina
Republika Slovenija je hiša precej nenavadne konstrukcije. Zgrajena je bila z velikimi pričakovanji, nekaj zgodovinskega materiala je bilo ponovno uporabljenega, načrti so se skozi desetletja spreminjali, vsak novi upravnik pa je ob prevzemu praviloma ugotovil, da je njegov predhodnik objekt pustil tik pred statičnim zlomom. Čudno je samo to, da hiša kljub rednim napovedim katastrofe že več kot tri desetletja stoji in da se njeni stanovalci, če odmislimo obdobja pred volitvami, večinoma še vedno vozijo z istimi dvigali, hodijo po istih cestah in čakajo v istih čakalnicah.
Ob vsakih volitvah pride nova skupina izvedencev, ki po kratkem ogledu ugotovi, da največji problem niso streha, napeljava, temelji ali kanalizacija, ampak predvsem barva stene, ki jo je izbral prejšnji stanovalec. Začne se prenova, zamenjajo se napisi na vratih, nekaj direktorjev, nekaj državnih sekretarjev in del razlage zgodovine. Čez štiri leta pride druga ekipa, razveljavi garancijo, naroči novo študijo ter pojasni, da se prava sanacija pravzaprav šele začenja.
Slovenija je tako razvila eno svojih trdoživih političnih navad: skoraj vsaka oblast državo podeduje v razmerah, ki naj bi bile bistveno slabše, kot jih je opisoval njen predhodnik, opozicija pa praviloma odkrije rešitev nekje med izgubo ministrskih kabinetov in naslednjo volilno kampanjo.
Pred nadaljevanjem velja majhen tehnični dodatek. Levica, desnica in sredina tukaj niso opisi vsakega posameznega politika ali volivca, temveč približni politični tipi. Resnične stranke, ljudje in programi so precej manj lepo razporejeni, kot bi si želeli politični zemljevidi, kar je verjetno eden od razlogov, da jih tako radi poenostavljamo.
Levi trakt
Na levi strani hiše je tradicionalno več posluha za idejo, da mora biti skupna kurilnica dostopna vsem, da požarnega izhoda ne sme dobiti samo tisti, ki si ga lahko privošči, ter da vodovoda ni najbolje prepustiti ponudniku, ki bo vodo napeljal samo do stanovanj z dovolj dobro bonitetno oceno. V političnem jeziku to praviloma pomeni več poudarka na javnem zdravstvu in šolstvu, socialni varnosti, prerazporejanju, zaščiti zaposlenih, večji vlogi države ter liberalnejšem odnosu do dela družbenih vprašanj.
Jedro takšnega razmišljanja ni posebno skrivnostno. Družba, v kateri rojstvo v premožni družini pomembneje določa življenjske možnosti kot sposobnost posameznika, ni posebej meritokratska družba, ampak precej elegantno organizirana dedna loterija. Javne storitve, socialna varnost in dostopno izobraževanje zato niso eksotični izumi politične levice, temveč mehanizmi, s katerimi sodobne evropske države poskušajo zmanjševati posledice neenakih začetnih položajev.
Zaplete se, ko iz razumnega prepričanja, da mora država nekatere probleme reševati, nastane skušnjava, da jih lahko rešuje skoraj vse. Takrat se poleg problema hitro pojavijo strategija, akcijski načrt, medresorska skupina, strokovna skupina, koordinacijski odbor in poročilo o napredku. Včasih se napredek res zgodi, včasih pa je najbolj oprijemljiv rezultat dejstvo, da ima problem po novem spletno stran, logotip in osebo za stike z javnostjo.
Na levem in levosredinskem delu politike se zato pojavlja posebna politična skušnjava: uspeh reforme je mogoče komunikacijsko razglasiti že ob njeni napovedi, čeprav se njena dejanska vrednost pokaže šele pri izvedbi. Reforma lepo zveni na tiskovni konferenci; čakalna vrsta, kadrovska norma, informacijski sistem, odgovornost vodstva in merljiv rezultat imajo bistveno slabše govorniške sposobnosti. Ko izvedba zaostane za obljubo, se zato hitro pojavi pojasnilo o neugodnih okoliščinah, odporu sistema, pravnih omejitvah in času, ki ga je bilo preprosto premalo. Včasih je vse to res. Včasih pa je to samo precej diplomatski način povedati, da stvar ni delovala tako, kot je bilo napovedano.
Desni trakt
Na desni strani iste hiše je pogled drugačen. Tam je več poudarka na tem, da skupna kurilnica najprej potrebuje gorivo, hiša varnost, gospodarstvo prostor za ustvarjanje, država pa mejo med tistim, kar mora početi, in tistim, kar počne predvsem zato, ker je nekoč nekdo ustanovil urad, ki ga pozneje nihče več ni upal ukiniti. Politično se to praviloma kaže v večjem poudarku na podjetništvu, davčni razbremenitvi, osebni odgovornosti, varnosti, nacionalni identiteti, obrambi, tradicionalnejših družbenih pogledih in manjši regulaciji.
Tudi tukaj je racionalno jedro dovolj trdno. Država, ki najprej oteži ustvarjanje dodane vrednosti in nato slovesno razpravlja, kako jo bo razdelila, si dolgoročno pripravlja matematično nalogo, pri kateri sčasoma ne zmanjka samo rezultata, ampak tudi papirja. Konkurenčno gospodarstvo, učinkovita uprava in odgovorno ravnanje z javnim denarjem niso ideološka kaprica desnice, ampak eden od pogojev, da je mogoče financirati prav tiste javne storitve, o katerih se politika tako rada prepira.
Toda tudi ta argument ima točko, kjer začne sam sebi delati škodo. Razumno nezaupanje do prevelike države lahko preraste v nezaupanje do državnih institucij predvsem takrat, ko njihove odločitve niso politično všečne. Sodišče takrat ni več samo sodišče, medij ni več samo medij, nevladna organizacija dobi skoraj metafizične razsežnosti, strokovnjak pa lahko zelo hitro izgubi strokovnost, če njegovo mnenje pokaže v napačno politično smer.
BTI 2026 pri Sloveniji opozarja na naraščajočo polarizacijo, politične posege v strokovna imenovanja in klientelistične vzorce. Pomemben dodatek je, da problema ne pripisuje izključno enemu političnemu polu; kadrovski posegi in poskusi političnega vpliva se v različnih oblikah pojavljajo ob menjavah oblasti. Slovenska posebnost torej ni, da bi samo ena stran rada imela svoje ljudi na pomembnih položajih. Posebnost je bolj v tem, da skoraj vsaka stran svoje kadrovanje razume kot strokovno konsolidacijo, kadrovanje nasprotnika pa kot ugrabitev države.
Na desnem delu političnega prostora imajo identitetna, vrednostna, varnostna in kulturna vprašanja praviloma večjo politično težo kot na levem. Prav tam nastane tudi komunikacijsko zelo uporabna skušnjava, da se zapleten gospodarski, socialni ali institucionalni problem prevede v precej preprostejšo zgodbo o »nas« in »njih«. Takšna zgodba je učinkovita, ker za razumevanje pokojninske vzdržnosti potrebuješ statistiko, projekcije in nekaj potrpljenja, za jezo pa pogosto zadostujejo naslov, fotografija in občutek, da nekdo ogroža naš način življenja.
Sredinski hodnik
Potem je tukaj politična sredina, slovenski arhitekturni pojav, ki se z nenavadno pravilnostjo pojavlja predvsem v obdobjih političnega preurejanja. Vsakih nekaj let določeno število ljudi ugotovi, da nikakor niso ne levi ne desni, čeprav imajo o davkih, socialni politiki, zasebnem zdravstvu, migracijah, energetiki in vlogi države precej določljiva stališča. Politični zemljevid obstaja že dolgo, toda v Sloveniji ga je mogoče pred volitvami precej elegantno razglasiti za zastarelo kartografijo.
Slovenski strankarski sistem dejansko pozna veliko novih strank in novih političnih projektov, posebej v sredinskem in levosredinskem prostoru. Politološke raziskave opozarjajo, da je ta del volilnega prostora praviloma bolj nestabilen, medtem ko je jedro dela desnega bloka skozi daljše obdobje stabilnejše. To ne pomeni, da je vsak nov politični projekt prazna embalaža; pomeni pa, da ima Slovenija dovolj dolgo zgodovino »novih začetkov«, da je že sama novost postala ena naših bolj tradicionalnih političnih ponudb.
Sredina pri tem pogosto obljublja pragmatizem, sodelovanje, strokovnost in konec ideoloških sporov, kar zveni privlačno predvsem v državi, kjer je mogoče ideološko vprašanje narediti skoraj iz krožišča. Kompromis je njena najbolj uporabna lastnost in hkrati kraj, kjer se stvari rade zapletejo. Lahko pomeni, da dve strani odstopita od dela svojih zahtev in nekaj rešita, lahko pa pomeni tudi, da vsi odstopijo od odgovornosti in rešitev prestavijo v naslednji mandat.
Ko nova politika trči ob stare zakone, sindikate, interesne skupine, evropska pravila, javne finance in dejstvo, da država ni računalniški program, ki ga po volitvah ponovno namestiš, se pogosto začne precej hitro učiti, zakaj je stara politika postala takšna, kakršna je. Pragmatizem je koristen, dokler pomeni iskanje rešitve, ki deluje. Če pomeni predvsem prilagajanje zadnji javnomnenjski raziskavi, dobi oportunizem nekoliko lepšo kravato, vsebinsko pa ostane isti.
Ko se sedeži zamenjajo
V slovenski politični praksi se dovolj pogosto pojavlja zanimiva menjava perspektive. Iz opozicije postanejo posebej pomembni neodvisnost institucij, transparentnost, spoštovanje poslovnika, moč stroke in nadzor oblasti; iz izvršilne oblasti se precej hitreje odkrijejo nujnost odločanja, učinkovitost, kadrovska odgovornost in dejstvo, da so razmere tako posebne, da običajnih postopkov ni vedno mogoče izvajati z vsem razkošjem demokratične počasnosti.
Čez nekaj let se sedeži zamenjajo in skupaj z njimi presenetljivo velik del argumentov. Kar je bilo prej nedopusten politični pritisk, lahko postane legitimno izvrševanje mandata, kar je bilo včeraj odgovorno vodenje, pa je iz opozicijskih klopi nenadoma videti kot oblastniška samovolja. Pogled na načelo je očitno nekoliko odvisen tudi od razdalje med posameznikom in ministrskim kabinetom.
Toda za to predstavo politiki potrebujejo občinstvo in volivci pri njej nismo samo nedolžni opazovalci. OECD-jeva raziskava zaupanja kaže, da je zaupanje v slovenske politične institucije nizko ter močno povezano tudi s politično pripadnostjo. Leta 2025 je visoko ali zmerno visoko zaupanje v nacionalno vlado izrazilo 28 odstotkov vprašanih, v politične stranke pa samo 14 odstotkov. Že podatki prejšnje raziskave so pokazali veliko razliko v zaupanju v vlado med ljudmi, ki so volili stranke oblasti, in tistimi, ki jih niso.
Merilo torej ni vedno politično nevtralno. Ista odločnost je lahko pri našem politiku voditeljstvo in pri njihovem avtoritarnost; naš kompromis je državotvornost, njihov trgovina, naše kadrovanje prevzemanje odgovornosti, njihovo pa klientelizem. Objektivnost je v slovenski politiki zelo spoštovana vrednota, dokler ne začne pregledovati predala, v katerem hranimo lastne argumente.
Kaj bi bilo dejansko koristno
Ko za nekaj časa odmislimo navijaški del politike, postanejo slovenski problemi precej manj ideološko zanimivi in precej bolj konkretni. UMAR v Poročilu o razvoju 2026 opozarja na demografske pritiske, pomanjkanje ustreznih kadrov, poslabševanje dostopnosti stanovanj, prenizke naložbe v prihodnost, težave v izobraževanju, prepočasno zmanjševanje produktivnostnega zaostanka ter podpovprečno institucionalno konkurenčnost in zaupanje. Evropska komisija podobno izpostavlja produktivnost, kakovost javnih financ, administrativna bremena, raziskave in razvoj, povezovanje znanosti z gospodarstvom ter stanovanjsko problematiko.
Nobena od teh težav nima članske izkaznice. Pokojninska matematika ni desna, dostopno stanovanje ni levo, produktivnost ni neoliberalna in delujoče javno zdravstvo ni socialistični eksperiment. Učinkovita država ni sama po sebi avtoritarna, konkurenčno gospodarstvo ni izdaja socialne države, socialna varnost pa ni naravni sovražnik podjetništva. Velik del političnega spora nastane prav zato, ker praktične probleme vztrajno prevajamo v ideološki jezik, v katerem je običajno lažje določiti krivca kot rešitev.
Slovenija zato ne potrebuje nekakšne kemično čiste politične sredine, ki bi izračunala povprečje med levico in desnico. Potrebuje precej manj udobno kombinacijo idej, ki jih posamezni tabori radi razglašajo za svojo lastnino. Trg sam ne zagotavlja pravične družbe, država pa ni posebej dobra pri ustvarjanju bogastva samo zato, ker ima žig. Socialna varnost zahteva sredstva, sredstva zahtevajo produktivno gospodarstvo, gospodarstvo pa za dolgoročen razvoj potrebuje izobraževanje, infrastrukturo, pravno varnost in institucije, ki jim je mogoče zaupati.
Še bolj revolucionarna bi bila ideja, da se nečesa, kar deluje, ne podre samo zato, ker je začela prejšnja oblast. Zdravstvo, energetika, pokojnine, stanovanjska politika, izobraževanje, infrastruktura, demografija in tehnološki razvoj so področja, kjer štiriletni politični horizont preprosto ni dovolj. Država, ki vsak mandat znova razpravlja o osnovni smeri, porabi velik del energije za obračanje volana in nato presenečeno ugotavlja, da se ni premaknila posebej daleč.
Koristila bi tudi uprava, v kateri menjava ministra ne pomeni sezonske selitve polovice vodstvenega kadra, javne storitve, katerih uspeh se meri po rezultatih namesto po številu predstavitev, gospodarstvo, ki lahko ustvarja, in socialna država, ki dovolj dobro prepozna, komu mora pomagati. Predvsem pa bi potrebovali institucije, katerih legitimnost ni vsakih nekaj let odvisna od tega, ali je njihov trenutni predstojnik politično simpatičen pravi polovici države.
Izvedensko mnenje
Po pregledu konstrukcije ni mogoče ugotoviti, da bi bil levi zid sam po sebi nevarnejši od desnega ali da bi sredinski hodnik čudežno rešil težave obeh. Vsak del hiše vsebuje nekaj materiala, ki ga je vredno ohraniti, in nekaj napeljav, ki bi jim koristil resen pregled. Na levem delu se hitro preceni, koliko lahko popravi država, na desnem, koliko lahko rešita trg in politična odločnost, hodnik na sredini pa občasno zamenja odsotnost ideološke nalepke za odsotnost ideologije.
Večja konstrukcijska nevarnost je prepričanje, da mora za uspeh naše polovice hiše druga polovica nujno izgubiti, biti ponižana ali po možnosti razglašena za moralno okvarjeno. Takšna politika je odlična za mobilizacijo volivcev, nekoliko slabša pa za državo, ki mora naslednje jutro ne glede na rezultat zadnje ankete odpreti šole, bolnišnice, podjetja, sodišča in vrtce.
Slovenija nima dveh zdravstvenih sistemov, dveh pokojninskih blagajn, dveh elektroenergetskih omrežij in dveh državnih proračunov. Tudi dveh strani nima, čeprav se iz parlamentarnih klopi občasno zdi, da bi bilo politično zelo priročno, če bi ju imela.
Ko začne zamakati, smo vsi v isti hiši.
#AbsurdniArhiv #Slovenija #Politika #SlovenskaPolitika #Levica #Desnica #Sredina #PolitičnaKultura #Demokracija #Institucije #Družba #Satira #PolitičnaSatira #NepredvidenePosledice