DOMOVINA JE ZAHTEVALA POTRDILO O PRIPADNOSTI.
Država je praznovala svobodo. Na vhodu so preverjali, kdo jo razume pravilno.
Pred kulturnim domom so že navsezgodaj obesili velik napis: DOMOVINA PRIPADA VSEM.
Nekdo je predlagal, da bi pod njega dodali še drobni tisk, vendar so se organizatorji po krajšem posvetu odločili, da bi to pokvarilo praznično vzdušje. Pogoji za udeležbo bodo obiskovalcem pojasnjeni osebno.
Na vhodu so postavili mizo, dva prenosna računalnika in državno zastavo. Za mizo je sedela uslužbenka občinske uprave, ki so jo za to priložnost prerazporedili iz oddelka za urejanje prostora. Z državnimi proslavami ni imela izkušenj, je pa znala preverjati popolnost vlog, kar se je izkazalo za pomembnejšo kvalifikacijo.
Vse skupaj je potekalo na podlagi novega pravilnika o ugotavljanju vrednotne skladnosti udeležencev državnih slovesnosti.
Pravilnik ni bil dolg. Imel je devet členov, štiri priloge in obrazec, ki je omogočal, da se državljanu po uradni poti potrdi nekaj, kar je do tedaj počel brez dovoljenja.
Imenovalo se je izkazovanje pripadnosti domovini.
Udeležba na proslavi je bila seveda prostovoljna. Kdor je želel ostati doma, ni potreboval nobenega potrdila. Za vse druge so pripravili nekoliko bolj urejen postopek.
Prvi obiskovalci so ga pohvalili. Končno je nekdo poskrbel, da se domoljubje ne bo izvajalo povsem nenadzorovano.
***
Tone Kovač je pred kulturni dom prišel dvajset minut pred začetkom. Star je bil dvainsedemdeset let, v desnem kolenu je imel nekaj, čemur je zdravnik pravil artritične spremembe, sam pa ostanek slabih odločitev iz mladosti.
Pod pazduho je nosil skrbno zvito slovensko zastavo.
Poklicali so ga že prejšnji teden. Organizatorji so iskali avtentične predmete iz osamosvojitvenega obdobja in nekdo se je spomnil, da Tone še vedno hrani zastavo, ki jo je imel leta 1991.
Ni bila nič posebnega na pogled. Blago je nekoliko obledelo, na enem robu se je poznala stara poškodba. Tone je ni dal popraviti. Zdelo se mu je, da bi bilo to podobno, kot če bi človeku na stari fotografiji zbrisali brazgotino.
Pred vhodom ga je ustavila uslužbenka.
»Vabilo, prosim.«
Tone ji je pokazal sporočilo organizatorja.
»Aha, vi ste gospod z zastavo. Samo še potrdilo o pripadnosti potrebujemo.«
»O čem?«
»O pripadnosti domovini.«
»Sem mislil, da je ta že nekaj časa moja.«
Uslužbenka ni odgovorila. Takšne pripombe je poznala iz postopkov za odmero komunalnega prispevka.
Na zaslonu je odprla obrazec.
»Ime in priimek?«
»Tone Kovač.«
»Datum rojstva?«
Povedal ji je.
»Namen obiska?«
»Prinesel sem zastavo. Pa proslavo bi rad poslušal.«
»Zelo lepo. Ali ste bili leta 1991 aktivno udeleženi pri osamosvojitvi?«
Tone je iz žepa potegnil veteransko izkaznico. Na plastiki je bila fotografija človeka, ki je imel nekoč precej več las in precej manj razlogov za previdnost.
»Tole bo dovolj?«
Uslužbenka je preverila dokument.
»Za dokazovanje udeležbe da. Za potrditev pripadnosti pa ne.«
Tone je za trenutek pogledal proti dvorani.
»Aha.«
V življenju se je naučil, da je ta beseda pogosto koristnejša od prepiranja.
***
Prva vprašanja niso bila zahtevna. Ali spoštuje samostojnost Republike Slovenije? Jo podpira? Ali priznava pomen plebiscita?
Tone je odgovarjal brez težav. Občasno je pogledal na uro. Uslužbenka je bila zadovoljna. Takšnih strank si je želela več.
Zapletlo se je pri vprašanju o vrednotah osamosvojitve.
»Ali v celoti sprejemate njihovo uradno razlago?«
»Kdo jo je napisal?«
»Pristojna komisija.«
»Kdo je pa imenoval komisijo?«
»Ne vem, gospod. Jaz imam samo obrazec.«
Tone je pogledal vprašanje.
»Leta enaindevetdeset smo se vsaj približno strinjali, kaj hočemo. Potem smo se trideset let prepirali, kaj smo hoteli. Zdaj pa za to potrebujem še potrdilo?«
Uslužbenka je prikimala.
»Postopek je namenjen prav odpravljanju takšnih nejasnosti.«
»In kdo odloči, katera razlaga je prava?«
»Tista, ki trenutno velja.«
»Kaj pa, če bo prihodnje leto drugačna?«
»Potem boste prihodnje leto izpolnili nov obrazec.«
Tone se je nasmehnil. Ne preveč, da ne bi izpadlo nespoštljivo.
»Vsaj nekaj je ostalo od stare države. Papirji.«
Uslužbenka je pripombo preslišala. V občinski upravi je veljalo nenapisano pravilo, da se političnih šal strank ne komentira, zlasti kadar jih človek razume.
Naslednje vprašanje je preverjalo odnos do političnega izključevanja.
»Ali menite, da je izključevanje ljudi zaradi drugačnega političnega prepričanja nesprejemljivo?«
»Seveda.«
»Ali menite, da imajo vsi državljani pravico sodelovati pri praznovanju osamosvojitve?«
»Ja.«
»Tudi če nasprotujejo vrednotam, na katerih je bila država ustanovljena?«
Tone je pomislil na nekdanjega soseda Franca. Leta 1991 sta skupaj preživela noč v zaklonišču in se pozneje leta prepirala o politiki. Franc je bil trmast, včasih neznosen in prepričan, da ima o vsem prav. Tone ga ni maral poslušati, ko je začel razlagati zgodovino. Toda če bi bilo treba, bi še vedno sedel z njim za isto mizo.
»Če niso ničesar zagrešili, zakaj ne?«
Uslužbenka je obstala.
»Potem torej ne razlikujete med primernimi in neprimernimi stališči?«
»Seveda razlikujem. Zato imam svoje mnenje.«
»Ampak jih ne bi izključevali?«
»Če bi izključeval vsakega, s katerim se ne strinjam, bi moral najprej zamenjati ženo.«
Uslužbenki je ušel kratek smeh.
Na zaslonu se je medtem pojavilo opozorilo.
VREDNOTNA SKLADNOST NI POTRJENA.
Smeh je izginil.
***
Poklicala je vodjo postopka.
Prišel je moški v temni obleki z značko državnega grba na suknjiču. Predstavil se je kot koordinator za vsebinsko neoporečnost slovesnosti.
Tone mu je pojasnil, da je prišel na proslavo, ker so ga povabili z zastavo, zdaj pa zaradi napačnega odgovora ne more v dvorano.
Koordinator je prebral zapisnik.
»Gospod Kovač, nihče vam ne odreka pravice do lastnega mnenja.«
»Lepo.«
»Toda razumeti morate, da gre za državno slovesnost. Ne moremo dovoliti, da bi se praznovanje sprevrglo v politično razpravo.«
»Saj se ne mislim prepirati.«
»Potem ne razumem, zakaj ste problematizirali vprašalnik.«
»Ker me je vprašal.«
Koordinator je za nekaj trenutkov obmolknil. Imel je dolgoletne izkušnje z javnimi nastopi, vendar so mu ljudje, ki so na vprašanja odgovarjali dobesedno, še vedno povzročali težave.
»Vaše odgovore moramo presojati v kontekstu.«
»Katerem?«
»V kontekstu vrednot.«
»Tistih iz leta enaindevetdeset?«
»Seveda.«
»Ali današnjih?«
Koordinator je pogledal uslužbenko.
»Mislim, da smo končali.«
Odločitev je bila sprejeta hitro. Tone ni bil označen za nasprotnika države, ker za to ni bilo pravne podlage. Njegovo sodelovanje pri osamosvojitvi prav tako ni bilo sporno.
Težava je bila izključno njegova nezmožnost, da bi se brez zadržkov strinjal z uradnim tolmačenjem lastnih prepričanj.
Zato so mu ponudili možnost naknadne dopolnitve vloge.
»Kdaj jo lahko dopolnim?«
»V petnajstih dneh.«
»Proslava je pa danes.«
»Roki so določeni s pravilnikom.«
Tone se je naslonil na mizo.
»Če prav razumem, sem imel leta enaindevetdeset dovolj pravilno prepričanje, da sem lahko pomagal narediti državo, danes pa nimam dovolj pravilnega, da bi smel na proslavo?«
Koordinator je odkimal.
»To je vaša interpretacija.«
»Kakšna je pa vaša?«
»Mi ne presojamo zgodovine. Presojamo izpolnjevanje pogojev.«
Tone je pospravil veteransko izkaznico. Ni bil jezen na uslužbenko. Opazil je, da ji je neprijetno, ko je zapirala obrazec. Verjetno bi ga najraje spustila naprej, vendar bi morala potem nekomu razlagati, zakaj je ravnala drugače, kot je zahteval računalnik.
»Prav,« je rekel. »Potem pa nič.«
***
Z notranje strani vrat se je zaslišal slavnostni govor.
Govornik je pripovedoval o pogumu osamosvojitvene generacije. O ljudeh, ki niso sprejemali ukazov nedemokratične oblasti. O svobodi mišljenja, dostojanstvu posameznika in državi, ki pripada vsem svojim državljanom.
Tone je stal pred vhodom in poslušal.
Ko je govornik obsodil izključevanje drugače mislečih, se je iz dvorane razlegel aplavz.
Koordinator je preveril uro. Bil je zadovoljen, saj je prireditev potekala brez zapletov.
Tedaj je iz dvorane pritekel organizator. Bil je videti tako vznemirjen, kot so lahko videti samo ljudje, ki jim med državno proslavo manjka državni simbol.
»Kje je gospod z zastavo?«
Uslužbenka je pokazala proti Tonetu.
»Tukaj.«
»Odlično! Potrebujemo jo takoj. Čez tri minute je slavnostni del.«
Organizator se je obrnil k Tonetu.
»Gospod Kovač, najlepša hvala, da ste prišli. Takšni ljudje so naša največja dragocenost.«
Tone je prikimal.
»Lahko grem potem noter?«
Organizator je pogledal koordinatorja.
Ta je odkimal.
»Žal ne. Postopek še ni zaključen.«
»Ampak človek nam je prinesel zastavo iz osamosvojitve!«
»Zastava ni sporna.«
Organizator je nekaj trenutkov gledal enega in drugega. Za zgodovino ni imel časa, za pravilnik še manj.
»Gospod Kovač, bi nam jo lahko samo izročili? Mi jo bomo odnesli na oder.«
Tone je pogledal zvito blago pod pazduho.
»To je moja zastava.«
»Seveda, seveda. Vrnete jo lahko po koncu prireditve.«
»Hotel sem jo sam prinesti noter.«
Koordinator je stopil bliže.
»Poglejte, nikomur ne želimo kratiti pravic. Toda pravila veljajo za vse.«
»Tudi za zastavo?«
»Za predmete velja drug režim.«
Tone je prvič tistega dne prasnil v smeh.
»Drugi režim?«
»Gre za zgodovinski predmet. Njegova avtentičnost je potrjena.«
»Moja pa ne?«
Koordinator je skrbno izbiral besede.
»Vaša zgodovinska vloga ni vprašljiva. Vprašljiva je trenutna vrednotna skladnost.«
Organizator je prosil, naj vendar ne zapletajo stvari. Čas je tekel in na odru je že igrala godba.
Tone je počasi razvil zastavo. Za hip je poravnal poškodovani rob, nato pa jo ponovno zložil tako, kot jo je zlagal že petintrideset let.
»Kar vzemite jo.«
Organizatorju je vidno odleglo.
»Hvala vam. Država vam bo hvaležna.«
»Saj je že bila,« je rekel Tone.
Organizator tega ni slišal. S praporom je že hitel proti odru.
***
Slovesnost se je nadaljevala.
Zastavo so postavili na častno mesto. Govornik je posebej opozoril na njen zgodovinski pomen in poudaril, da takšni simboli pričajo o pogumu ljudi, ki so nekoč znali stopiti skupaj kljub razlikam.
Občinstvo je vstalo.
Tone je ostal zunaj.
Skozi odprta vrata je gledal v dvorano. Med gosti je prepoznal nekaj obrazov iz televizijskih poročil, dva nekdanja politična nasprotnika, ki sta si tokrat prijazno segla v roke, in človeka, za katerega je bil skoraj prepričan, da se je leta 1991 osamosvojitvi odkrito posmehoval.
Morda se je motil. Spomin je nezanesljiva reč, zlasti kadar gre za ljudi, ki so pozneje napisali svojo zgodovino.
V dvorani so ploskali.
Govornik je opozoril, da so bile največje žrtve v zgodovini potrebne prav zato, da danes nihče več ne bi odločal namesto slovenskega človeka.
Tone je pogledal svoj obrazec.
Na njem je pisalo, da nima potrjene pravice do udeležbe zaradi neustrezno izkazane vrednotne skladnosti.
Ni ga raztrgal. Vtaknil ga je v torbo k veteranski izkaznici. V njej je bilo še nekaj drugih papirjev, ki so potrjevali, kaj je v življenju počel, koliko je plačal in do česa je upravičen.
Domovina je bila očitno postala precej dobro dokumentirana zadeva.
Ob vratih je pristopila uslužbenka.
»Gospod Kovač?«
»Ja?«
»Žal mi je.«
Tone je skomignil.
»Saj niste vi napisali pravilnika.«
»Ne.«
»Ste ga pa morali izvajati.«
Ni odgovorila.
Nekaj časa sta poslušala godbo iz dvorane.
»Veste,« je nazadnje rekla, »jaz sem mislila, da bo to samo običajno preverjanje vabil.«
»Saj verjetno tudi je,« je rekel Tone.
»Kaj mislite?«
»Najprej preverijo vabila. Potem ljudi. Na koncu se pa ne spomnijo več, zakaj so jih povabili.«
Uslužbenka je pogledala proti vhodu. Zunaj ni bilo več nikogar, ki bi ga morala preveriti.
»Bi kavo?« je vprašala.
Tone jo je sprejel.
Nekaj minut sta sedela na klopi za kulturnim domom. Govorila sta o vremenu, njenem sinu, ki je iskal stanovanje, in Tonetovem kolenu, ki ga je bolelo že pred osamosvojitvijo, zato ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, katera država je zanj odgovorna.
Nobeden od njiju ni zahteval potrdila o pravilnem razumevanju pogovora.
***
Proslava je bila ocenjena kot izjemno uspešna.
Organizatorji so v poročilu posebej pohvalili visoko raven narodne zavesti, dostojanstveno vzdušje in popolno odsotnost politično spornih incidentov.
Za prihodnje leto so predlagali še učinkovitejši sistem predhodnega preverjanja, da bi preprečili morebitne zaplete pri vstopu.
Pristojna komisija je predlog pozdravila. V obrazložitvi je zapisala, da gre za pomemben prispevek k ohranjanju svobode, demokracije in spoštovanja različnih prepričanj.
Nihče ni videl razloga za ugovor.
Tone je naslednji dan dobil telefonski klic.
Organizatorji so ga prosili, ali bi jim zastavo za prihodnje leto odstopil že nekaj dni prej. Tako bi se izognili nepotrebnim administrativnim težavam.
Privolil je pod pogojem, da jo po prireditvi vrnejo.
Čez teden dni je po pošti prejel zahvalno listino za izjemen prispevek k ohranjanju vrednot slovenske osamosvojitve.
Podpisal jo je isti koordinator, ki mu ni dovolil v dvorano.
Tone jo je obesil v predsobo poleg fotografije iz leta 1991.
Zatem je prišlo še obvestilo, da njegova pritožba zoper zavrnitev udeležbe ni več predmet obravnave, ker je slovesnost že zaključena in pravnega interesa za udeležbo na preteklem dogodku ni več mogoče izkazati.
Na odločbo se ni pritožil.
Nekatere bitke človek preprosto preraste.
Državni protokol pa je medtem že pripravljal naslednjo proslavo. V osnutek programa so ponovno vključili Tonetovo zastavo. Izbrali so ji mesto v prvi vrsti in zanjo predvideli posebno omembo v govoru.
Pri rubriki spremljevalec so pustili prazno.
Zastava se je namreč izkazala za idealno predstavnico osamosvojitvenih vrednot. Bila je pristna, zgodovinsko nesporna in brez lastnega mnenja.
---
O PRISPEVKU
Satirična pripoved je nastala ob javnem govoru predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše na proslavi ob dnevu suverenosti, 25. oktobra 2026.
Osrednji literarni motiv je protislovje med javnim zagovarjanjem svobode mišljenja, obsojanjem političnega izključevanja in željo po določanju edine pravilne razlage domoljubja.
Zgodba ne opisuje dejanskega dogodka. Osebe, postopki, pravilnik in urad za preverjanje pripadnosti so izmišljeni. Namen satire je kritika politične prakse, v kateri postane pripadnost državi odvisna od skladnosti z razlago vsakokratne oblasti, ne glede na njeno politično usmeritev.
Vir: Govor predsednika vlade Janeza Janše na proslavi ob dnevu suverenosti, GOV.SI, 25. 10. 2026
https://www.gov.si/novice/2026-10-25-govor-predsednika-vlade-janeza-janse-na-proslavi-ob-dnevu-suverenosti/
#AbsurdniArhiv #Domoljubje #DanSuverenosti #SvobodaMisli #PolitičnaSatira #Demokracija #Pripadnost #Ironija #ZgodovinskiSpomin #SvobodaBrezPotrdila