APOKRIF PO SVETEM CITATU.
Iz Knjige o človeku, ki je prebral samo vrstico, ki mu je bila všeč
In zgodilo se je, da je človek odprl Knjigo, ki jo je imel za sveto, pokazal s prstom na vrstico in dejal, da je zapisano natanko tako, kakor je ves čas govoril.
Ljudstvo je pogledalo. Nekateri so prikimali, drugi so poiskali očala, tretji pa so naredili nekaj precej nevarnejšega. Prebrali so še naslednji odstavek. Tedaj je nastala velika zmeda, kajti naslednji odstavek ni bil seznanjen z nameni človeka, ki je držal knjigo.
Eden izmed množice je zato dejal, da nekoliko nižje piše drugače. Človek ga je pogledal, kakor se gleda nekoga, ki je pravkar osebno popravil Sveto pismo z rdečim kemičnim svinčnikom, in ga vprašal, zakaj napada njegovo vero. Mož mu je odgovoril, da je ne napada, ampak samo bere.
To ga je pomirilo približno toliko, kot človeka običajno pomiri pojasnilo, da problem ni v dejstvu, ampak v tem, da ga je nekdo opazil.
Tedaj je stopil naprej Razlagalec in povedal ljudstvu pomemben nauk. Vedeti morajo, bratje in sestre, da ni vsaka vrstica namenjena branju. Nekatere so namenjene predvsem citiranju. Množica je bila potolažena, kajti citiranje je bilo mnogo lažje od branja, branje pa precej varnejše od razumevanja.
Razumevanje je nevarna obrt. Človek lahko začne z vprašanjem, konča pa s popravkom lastnega mnenja. Zato se je bilo takšnim nesrečam pametno izogibati.
DRUGA KNJIGA
O veliki preizkušnji konteksta
In prišli so ljudje, ki so govorili, da je treba poznati zgodovinski kontekst. Drugi so pristavili, da bi bilo koristno poznati jezik, v katerem je bilo besedilo zapisano. Tretji so omenili literarno zvrst, četrti prevode, peti teologijo in šesti hermenevtiko.
Toda najglasnejši med njimi je dvignil telefon in dejal, da ima posnetek zaslona. Razprava je bila skoraj končana.
Kajti človeštvo je stoletja razvijalo filologijo, filozofijo, teologijo, zgodovinopisje in metode razlage, nato pa je izumilo posnetek zaslona ter ugotovilo, da je bilo marsikaj od tega očitno pretirano zapleteno.
Takrat je Arhivar prvič zapisal, da se ta nauk nikakor ne uporablja samo pri veri. Prav dobro uspeva tudi v politiki, zakonodaji, ekonomiji, medicini, družbenih omrežjih in pri družinskih prepirih, kjer ima vsakdo običajno vsaj en zanesljiv vir, ki postane nekoliko manj zanesljiv takoj, ko ga začne preverjati nekdo drug.
TRETJA KNJIGA
O sedmih pravilih za varovanje prepričanja
In učenci so vprašali Modrega, kaj naj storijo, kadar se dejstva ne ujemajo z njihovim prepričanjem. Modri jih je pogledal in jim razodel starodavni postopek, ki ga je človeštvo uspešno uporabljalo že dolgo pred izumom interneta.
Če dejstvo potrjuje tvoje prepričanje, ga deli. Če mu nasprotuje, preveri vir. Če je vir zanesljiv, preveri kontekst. Če kontekst ne pomaga, preveri avtorja. Če je tudi avtor brezhiben, preveri, kdo ga financira.
Če tudi tam ne najdeš ničesar, vprašaj, zakaj se s tem sploh ukvarjamo ravno danes. Če odpove še to, se vedno lahko vprašaš, s kakšnim namenom ti nekdo to sploh kaže.
In učenci so spoznali, da lahko človek pride zelo daleč, ne da bi mu bilo treba spremeniti mnenje.
ČETRTA KNJIGA
O svetem nelagodju
Človek je imel prepričanje in prepričanje je bilo dobro. Imel je tudi dokaz in tudi dokaz je bil dober. Težava je nastala šele tistega dne, ko sta se srečala.
Človek je pogledal dokaz, nato svoje prepričanje, potem še enkrat dokaz in ugotovil, da bo očitno treba nekaj spremeniti. Po kratkem premisleku je spremenil temo.
Arhivar je ob tem pripomnil, da človek včasih ne brani samo besedila, zakona, ideologije ali teorije. Brani tudi predstavo o sebi, ki jo je z njimi zgradil. Zato neprijeten stavek ni vedno samo neprijeten stavek. Včasih je majhen potres v hiši, ki jo ima človek za lastno identiteto, in tedaj lahko vprašanje postane nevarnejše od odgovora.
PETA KNJIGA
O vernikih, nevernikih in drugih navadnih ljudeh
In Arhivar je videl, da so nekateri že začeli zadovoljno prikimavati, ker so menili, da knjiga govori predvsem o vernikih. Zato jih je ustavil in jim svetoval, naj se ne veselijo prezgodaj. Človek namreč ne potrebuje religije, da bi spregledal neprijetno vrstico.
Kajti nekateri imajo svete knjige, drugi politične programe, tretji ustave, četrti ekonomske teorije, peti znanstvene članke, šesti televizijske komentatorje, sedmi vplivneže, osmi pa graf, ki ga niso nikoli preverili, vendar ima dovolj lepih barv.
In vsak rod ima svoje svete tekste. Nekateri so vezani v usnje, drugi imajo končnico .pdf.
ŠESTA KNJIGA
O zadnji veliki skušnjavi
Nato je prišel čas, ko je imel človek dostop do več informacij, kot jih je lahko prebral v enem življenju. Iskalniki so mu našli dokument, arhivi izvirnik, računalniki statistiko, umetna inteligenca pa je znala v nekaj sekundah poiskati argumente za skoraj vsako stran skoraj vsakega spora.
Človek je bil vesel, kajti mislil je, da bo zaradi obilice znanja postal modrejši. Arhivar pa je ostal nekoliko zaskrbljen. Obstajala je namreč še druga možnost. Človek bi lahko z boljšimi orodji samo hitreje našel dokaz za tisto, v kar je verjel že pred iskanjem.
Tako se je pojavilo novo vprašanje, ki ga stari preroki niso mogli poznati. Kaj se zgodi, ko ima človek dostop do skoraj vsega znanja, vendar še vedno išče predvsem potrditev samega sebe?
Odgovora še niso zapisali, čeprav je bilo na družbenih omrežjih že veliko kandidatov.
RAZODETJE
Na koncu je bilo človeku razodeto, da največja nevarnost ni knjiga, ki je nikoli ni prebral, ampak knjiga, za katero je prepričan, da jo pozna, ker je iz nje nekoč prebral stavek, ki mu je bil všeč.
Enako velja za zakon, raziskavo, politični program, statistiko, zgodovinski dokument in vse drugo, kar je mogoče spremeniti v orožje z dovolj skrbno izbranim odlomkom. Zato se včasih zgodi nenavadna reč. Človeku pokažeš vrstico iz vira, ki ga sam razglaša za avtoriteto, on pa pogleda tebe, kot da si jo sinoči na skrivaj dopisal.
Tako je bilo zapisano oziroma, če želimo biti povsem natančni, tako je bilo prebrano.
Arhivski pripis
Vsaka podobnost z vero, politiko, zakonodajo, ekonomijo, znanostjo, družbenimi omrežji, komentatorskimi rubrikami in nedeljskimi družinskimi kosili je povsem nenamerna. Kar je seveda uradna formulacija za primere, ko je podobnost skoraj popolna.
#AbsurdniArhiv #ApokrifPoSvetemCitatu #SelektivnoBranje #KognitivnaDisonanca #Kontekst #Satira #Ironija #Sarkazem #ČloveškaNarava #Mikroforenzika #PosnetekZaslona #SvetiPDF #Prepričanje #Razumevanje #NepredvidenePosledice